Temelji hiše Casa Colussi so zakoreninjeni v preteklosti, še pred rojstvom Piera Paola, in z naselitvijo družine začne stavba oblikovati najpomembnejši del svoje zgodovine: Domenico Colussi, pesnikov ded po materini strani, je na zori 20. stoletja naročil njeno gradnjo kot izraz naklonjenosti, da bi vanjo sprejel svojo piemontsko soprogo Giulio Zacco.

Notranja pot se začne v prostoru, katerega furlansko ime pomeni »V srcu dečka«. Tu se odprejo vrata v najbolj intimen in čist Pasolinijev svet. Po prvih letih življenja, ki so jih zaznamovale nenehne selitve zaradi vojaške službe njegovega očeta, je Pier Paolo prav v Casarsi našel prepoznavno zatočišče in pravo identiteto.

Dokumenti in fotografije iz tistega časa pripovedujejo o letih brezskrbnosti, igrah v senci murv in podeželski idili, v kateri je vzcvetela prva, zgodnja potreba po pripovedovanju o svetu in domišljija, ki ga bo spremljala za vedno.

Drugi prostor se predstavlja kot pravi alkimistični laboratorij umetniškega ustvarjanja. V tem prostoru dobi Pasolinijeva prva literarna iskra svojo obliko in intenzivnost ter se razvije od prvih nezrelih vaj do zrelejših osnutkov.

Soba slavi avtorjev uradni prvenec. Izstopa geneza dela »Poesie a Casarsa« (1942), s katerim se je Pasolini odločil povzdigniti furlanščino, kmečki jezik, ki ga je govorila njegova mati, v absolutni jezik poezije in s tem izvedel drzno dejanje literarnega upora.

V tem prostoru se raziskuje dualizem med poučevanjem in odrom. Prvi del je poklon Pasolinijevi močni nagnjenosti k izobraževanju in dokumentira izkušnjo iz Versute, kjer je skupaj z materjo ustanovil brezplačno šolo za otroke, ki jim je vojna odvzela možnost šolanja.

Če pogledamo na nasprotno steno, vstopimo v svet Pasolinijevega gledališča. Tu intimna beseda postane gesta in državljansko dejanje, kar dokazuje mladostniška drama »I Turcs tal Friúl« (1944), v kateri umetnost postane nujnost in odgovor na vojne dogodke.

Ob prihodu v prvo nadstropje obiskovalec sreča zrelejšega Pasolinija. Ta prostor ponazarja pridobitev trdne državljanske zavesti, ki se je sprva oblikovala v vrstah furlanskega avtonomizma za obrambo zgodovinskega in jezikovnega dostojanstva ozemlja.

Njegovo družbeno udejstvovanje je kasneje postalo bolj radikalno z vpisom v Italijansko komunistično partijo. V vlogi sekretarja sekcije v San Giovanniju di Casarsa je Pasolini izostril svoj kritični pogled na socialne krivice in izoblikoval podobo aktivnega intelektualca, ki bo zaznamovala vse njegovo življenje.

Ko nadaljujemo po hodniku, se potopimo v manj raziskan vidik umetnika: slikarstvo. Za Pasolinija sta bila stojalo in barve življenjsko pomembno sredstvo, s katerim je lahko ujel dušo stvari in izrazil globoke nemire, ne da bi izrekel eno samo besedo.

Strast do risanja, ki jo je gojil že od zgodnjega otroštva, je spremljala njegov intelektualni razvoj, na katerega so vplivali študij umetnostne zgodovine pri Robertu Longhiju in trdna prijateljstva s furlanskimi slikarji, kot je Giuseppe Zigaina.

Verjetno čustveno srce hiše, ta soba je zatočišče, v katerem so misli fizično postale pisana beseda. V središču kraljuje zgodovinski pisalni stroj, položen na pisalno mizo, in ikonična skrinja, nekoč zakladnica neštetih osnutkov in mladostniških rokopisov.

Celoten prostor preseneča z nepričakovanim detajlom: stene so okrašene z živahnimi rdeče-modrimi navpičnimi črtami. To je ljubeč poklon brezmejni strasti do nogometnega kluba Bologna in do nogometne igre, ki jo je Pasolini imel za »zadnjo sveto predstavo našega časa«.

Kot majhen posvetni tempelj zadnja soba v nadstropju razkriva pesnikove najgloblje čustvene korenine. Intimni prostor z značilnim domačim pridihom je opremljen s starinskimi kredencami in temnimi lesenimi stoli, ki so pripadali materini družini.

Stene, polne uokvirjenih fotografij in pisem, dokumentirajo čustva, ki so Pasolinija podpirala v življenjskih viharjih. Poudarjena je njegova globoka vez z materjo Susanno, boleče žalovanje ob izgubi brata Guida (ubitega v Porzûsu) in toplina temeljnih prijateljstev, stkanih v mladosti.

L’Academiuta predstavlja simboličen kraj kulturnega in jezikovnega preporoda v osrčju Furlanije, pa tudi najbolj ikoničen prostor v hiši Casa Colussi. Ta prostor, ki je nastal v težkem vojnem času, je sprejel mlade z območja in jim pod vodstvom Piera Paola Pasolinija ponudil okolje za človeško in literarno rast.

Ko dosežemo zadnje nadstropje stavbe, prostoren in prijeten mansardni prostor na slikovit način združuje trdnost arhitekturne zgodovine z dinamičnostjo sodobnih jezikov. Pod pomirjujočo toplino lesenih tramov gostujejo občasne razstave in inovativne pripovedne poti.

Srce tega nadstropja je potopitvena soba, zasnovana tako, da globoko pritegne obiskovalce, zlasti mlajše. Skozi izkušnjo, ki združuje projekcije, zvoke in besede, prostor obuja živ občutek neposrednega srečanja s Pasolinijevim glasom in kritičnim genijem ter poskrbi, da ta odmeva v našem sedanjem času.