Po italijanski zasedbi so nogomet v Idriji igrali le še italijanski vojaki. Igrali so ga najprej na Brusovšah, nasproti starega igrišča Prejnuta na nasprotnem bregu Idrijce. Staro igrišče na Prejnuti so namreč v začetku prve svetovne vojne ljudje prekopali v njive, tako da takoj po vojni na njem ni bilo možno igrati.

Na binkoštno nedeljo ob 2. uri popoldne leta 1925 je bila v Idriji odigrana zanimiva nogometna tekma med slovenskimi dijaki s slovenskega zavoda v Vidmu in idrijskimi dijaki, o čemer je 16. junija 1925 poročal časopis Edinost.1 Izid tekme je bil 4 : 1 v prid D. K. Idrija.

V letih 1928 in 1929 je uprava rudnika denarno podprla ureditev igrišča na Prejnuti. Urejen je bil za takratne čase sodobni nogometni objekt z atletsko stezo. Nogomet v Idriji se je razmahnil šele leta 1932, ko so medsebojno igrali pripadniki različnih rodov italijanske vojske. To obdobje idrijskega nogometa je bilo pomembno za njegov kasnejši povojni razvoj, saj so se takrat domačini učili igranja nogometa predvsem z opazovanjem in posnemanjem igre Italijanov. Ko so jeseni leta 1948 nogometaši zaradi začetka gradnje temeljev stavbe podjetja SGP Zidgrad Idrija izgubili dotedanje igrišče na Prejnuti, so do leta 1950 z udarniškim delom uredili današnje igrišče pri Likarci.2

Tudi Pier Paolo Pasolini je bil strasten in aktiven nogometaš, še več: nogomet je motril s filozofskega in sociološkega vidika ter ga dojemal kot socialni korektiv, kot eno od polj detabuizacije spolnosti, kot spektakel, ki je nadomestil gledališče, in celo kot obred ali poslednjo sveto podobo našega časa. O tem je italijanski publicist Valerio Curcio napisal knjigo Nogomet po Pasoliniju.

Ob 100-letnici Pasolinijevega rojstva sta se 18. junija 2022 na tem stadionu v prijateljski tekmi pomerili ekipi NK Idrija in Vecchie Glorie iz Casarse.

¹ Vir: Edinost, 16. 6. 1925, letnik 50, št. 141.
² Vir: Anton Velikajne: Nogomet v Idriji, 2002, str. 15