Narava in pokrajine

Rake

Zgodba

NAJBOLJšA MLADOST, PASOLINIJEVA POT V IDRIJI

Izgradnja rak (vodnega kanala) je bila pomemben del rekonstrukcije in modernizacije rudnika konec 16. stoletja. Po načrtu rudniškega upravitelja Georga Adlerja so zajezili Idrijco nad Divjim jezerom pri Kobili in speljali močan vodni tok po 3639 m dolgem lesenem koritu – rakah. Te so kar 350 let dovajale vodo na velika lesena kolesa (kamšti). Vodni tok je poganjal številne rudniške dvigovalne in črpalne naprave, žage in velika kovaška kladiva. Z vodo iz rak so pogasili katastrofalna jamska požara leta 1803 in 1846, po letu 1909 pa so del vode preusmerili v rudniško elektrarno na Lenštatu, ki deluje še danes.¹

Včasih so ob rakah pešačili rudarji iz Podgore, Cegovnice, Kovačevega Rovta in Gor, sprehajalna pot ob rakah pa je bila zaradi botaničnih, geoloških in drugih biotskih zanimivosti od nekdaj privlačna tudi za znanstvenike in za vsakdanje obiskovalce. Domnevamo, da se je ob njej igral/sprehajal tudi mali Pasolini, saj so živeli v neposredni bližini (točka 7) in je v kasnejših letih napisal nekaj pesmi, združenih pod naslovom Via degli amori.

¹ Vir: Ob rakah: po poti idrijskih naravoslovcev

Le še nekaj korakov smo oddaljeni od zadnje točke Pasolinijeve poti – stavbe, v kateri je stanovala družina Pasolini. Točka 7.

— »Vaba«

Vir: Avstrijski državni arhiv, Dunaj, AT-OeStA/FHKA SUS KS Pc 004.
Pot ob rakah, čas italijanske zasedbe. Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija.

Na mojem licu dečka leži s težo
leden in topel list
z vonjavami jeseni.
— Pot ljubezni (V Idriji leta '30)
Nadiža, nežna vzgojiteljica …
Med plavicami lilasti metulji
in med osatom božajo poletje.
— Spomini moje matere na internat (V Idriji leta '30)
V krhki svetlobi, ko dež ponehava,
stopim na pergolo, toda škrlaten,
pisan krik me poboža …
in v zadetem srcu se budijo presunljivi
prividi: orožje, Azije, bogovi!

Očarljiva mavrica se upogne
nad prikazen doline.

Proti večeru, ko se bo dno doline
iskrilo v vlažnih lučeh,
bo prišel Mirco: in v ostri temì
ga bom privezal na pergolo in kričal:
»Ne boš več videl svoje matere,« in njegov jok
me bo izčrpal od sreče.

Kaplje v borovcih drgetajo …
Večerja čaka, žvižg mojega očeta
me kliče. O nevidni hribi! In zvezde!
Mirco, ki še joka, gre za mano.
— Materinska ljubezen (V Idriji leta '30)
(V Idriji, leta '31)

Na širnem trgu so dihali hrasti,
se lesketali. Imel sem devet let …
Našemil sem se v materino roza
haljo (dišečo po njenem telesu),
šel na poplavljeno cesto, na deviško
sonce. V roki pa sem imel lobanjo
iz brona in prestrašila je punčko
(ali dečka?) … Za njo sem stekel … Vidim
telesa tovarišev, ki so vpili
naslonjeni na ograjo … In hladen vonj
podrásti …
— Iz tipkopisa - SLEDI (za pesnitev o mojem otroštvu) (Zima 1946)

Pot

Idrijska pot — Točka 6 od 7

Prejšnja točka Naslednja točka

Navodila za pot